Zgornja Polskava

Podravska

Zgornjepolskavski dvorec ob regionalni cesti Maribor–Slovenska Bistrica ima dolgo zgodovino. Domnevno naj bi bil zgrajen na temeljih rimskega kastela, o čemer pa ni materialnih dokazov. Zagotovo pa je na tej lokaciji že v 12. stoletju stal dvor polskavskih vitezov iz rodu Mariborskih (leta 1164 se omenja Riher (Richero de Pulzka), leta 1181 Herand in Pilung (Herrand, Pillungus de Pulhca)), ki so bili fevdniki šentpavelskega samostana na Koroškem. Kdaj točno bi tukaj utegnil nastati prvotni dvor, ni znano, čeprav se polskavski vitezi pozneje še nekajkrat omenjajo v virih (1224 Rudiger (Rudgerus de Pulcka), 1261 Rihard (Richard), 1263 Oto(n) (Otto)) in so imeli celo svoj pečat. Deli temeljev prvotnega dvora so bili najdeni pri izkopu drenaže okoli dvorca v začetku tega tisočletja. Leta 1316 je dvor s posestvom priženil Volfgang Herzenkraft, v lasti te rodbine pa je bil do okoli leta 1520. Zatem ga je priženil Janez Leysser (tudi Leisser).

Gotovo je, da so prvotni dvor, ki je bil v večji meri lesen, leta 1532 do kraja požgali osmanski Turki, ki so tod morili in požigali ob vračanju z neuspešnega drugega pohoda sultana Sulejmana Veličastnega na Dunaj. Podobno se je tedaj zgodilo z bližnjim Rosenbergovim dvorom na lokaciji današnjega Frajštajna. Pred letom 1583 je posestvo z dvorcem prešlo v last plemiške družine Dietrichstein in v njenih rokah (z izjemo nekaj začetnih vmesnih let) ostalo vse do leta 1799. V času Vischerjeve grafike iz konca 17. stoletja je dvorec upodobljen kot preprosta nadstropna stavba – prednja fasada je petosna, stranskih ne vidimo – s pravokotnim portalom in bifornim oknom. Glede na to, da so dvorec leta 1635 požgali uporni kmetje in da se je ohranila napisna plošča iz leta 1643, ga je v dani podobi skromnega podeželskega dvor(c)a postavil Sigmund Ludvik grof Dietrichstein, lastnik med letoma 1622 in 1653 (poročen, pomenljivo, leta 1634). Današnjo razkošno podobo je dvorec dobil stoletje pozneje, za časa njegovega pravnuka Franca Ludvika Jožefa grofa Dietrichsteina (1715–1765, lastnik med 1732–1765). Naročnika gradnje oziroma razkošne prezidave izdaja bližnja enonadstropna stavba na levem bregu polskavskega potoka, ki ima na portalu v stranski fasadi grb Dietrichsteinov, inicialke F. L. G. V. D. (Franz Ludwig Graf Von Dietrichstein) in letnico 1747. V tej stavbi je bila nekdaj grajska kašča (na njenem podaljšku pa do leta 1848 sedež privilegiranega krvnega sodišča).

Pri prezidavi zgornjepolskavskega dvorca je šlo za zelo ambiciozno in izstopajočo arhitekturo v razmeroma majhnem kraju. Načrte baročne prenove dvorca, ki je potekala med letoma 1744 in 1756, je narisal tedaj najvidnejši spodnještajerski poznobaročni arhitekt Jožef Hoffer, ki je bil tudi predstojnik mariborskega zidarskega ceha. Vodja del, katerih obsega po doslej znanih podatkih ni mogoče določiti, bi utegnil biti zidarski mojster Janez Räbl iz Slovenske Bistrice, saj je leta 1744 izstavil račun za dela na gospostvu Zgornja Polskava. Ob baročni prenovi je bil dvorec za eno nadstropje dvignjen, na začelju pa so mu prizidali stolpič in kapelo. Zgornjepolskavski dvorec štejemo med najlepše baročne stavbe na Slovenskem, čeravno obsega na prednji fasadi le osem okenskih osi, na krajših stranskih fasadah pa po tri. Odlikuje ga zelo kvalitetno izdelana štukatura na bogato členjeni fasadi. Glavno ali vhodno fasado poudarja rizalit s trikotnim urnim čelom v mansardnem nadstropju. Posebej izstopajo slikovito baročno zalomljena streha, mansardno nadstropje z razgibanimi okenskimi obrobami (frčadami) in kamnit portal, ki ga obdajata pilastra, na vrhu pa ga zaključuje stilizirana školjka. Vendar tudi drugi elementi ne zaostajajo. Okenski okviri so okrašeni z ornamentalno štukiranimi podokenskimi pravokotniki in bogatimi čeli, vrh sten pa obteka stavbo konzolni venec. Notranjščina je skromnejša in komajda ustreza bogati predstavi, ki jo vzbudi zunanjščina. Pritličje je obokano, saj so ga tako kot pri večini dvorcev uporabljali le za kleti – vkopavanje kleti je navada, ki se je na splošno uveljavila šele v poznejših časih. Iz veže drži v nadstropje dvoramno marmorno stopnišče v posebnem stolpastem stopniščnem prizidku na začelni strani, okrašeno na obokih s štukiranimi bordurami, na podestih pa srečujemo niše z značilnim baročnim školjčnim motivom, v katerih so nekdaj zagotovo bile okrasne plastike. Prvo nadstropje je še skromno opremljeno, v njem so večinoma preprosti leseni stropi, bogatejše pa je drugo nadstropje, kjer je prebivala gospoda. Tu nastopa štuk že v predsobi, ohranjen pa je tudi v treh sobah in na oboku nekdanje kapele, ki je bila urejena v prizidku ob stopnišču. Do danes se je ohranilo veliko stavbnega pohištva z originalnim okovjem, kar daje zgornjepolskavskemu dvorcu dodatno vrednost. K baročni prenovi je sodila tudi zasaditev obsežnega grajskega parka z urejenimi vrtnimi nasadi. Dietrichsteini, lastniki Zgornje Polskave, so sicer praviloma živeli drugje, najpogosteje v štajerskem glavnem mestu Gradec.

Leta 1799 je zgornjepolskavsko gospostvo kupil Franc Leopold Huster pl. Adlerskron, ki ga je leta 1821 nasledil sin Franc Ksaver. Upodobitev v Kuwassegovi kolorirani litografiji iz okoli leta 1845 kaže dvorec v današnji podobi, obdanega s parkovnim nasadom. Ko je Franc Ksaver leta 1845 umrl brez otrok, so dvorec v enakih deležih podedovale njegove tri sestrične, Ludovika, Marija in Barbara, roj. pl. Protasi. Sestre so Zgornjo Polskavo 1. januarja 1847 sprva dale v zakup Klemnu grofu Brandisu, leta 1852 pa so gospostvo za 67.000 goldinarjev prodale polkovniku Jožefu baronu Postu in njegovi ženi Mariji, roj. grofici Hardegg. Čeprav je bil dvorec zelo zapuščen že pred drugo svetovno vojno, ko ga je posedoval Karel grof Chorinsky (bržčas je šlo za sina Viktorja Pavla in Ane grofice Trauttmansdorff-Weinsberg, 1873–1948), se je njegovo nezadržno propadanje začelo po praktično popolni opustitvi vzdrževalnih del po letu 1945.

V osemdesetih letih 20. stoletja se je s sredstvi kulturnih skupnosti na dvorcu popravilo ostrešje in namestilo novo kritino. Zaradi dolgoletnega zamakanja v SV delu je bila stavba statično ogrožena, v drugem nadstropju sta se vdrla zmozničena stropova. Vse stene so bile večkrat prebeljene z gostimi beleži, ki so zabrisali konture štukature. Kamniti tlaki so se večinoma ohranili, opečni le deloma, večina lesenih podov pa je bila dotrajanih. Zaradi kapilarne vlage v pritličnem delu je odpadal omet, podobno na frčadah zaradi zamakanja skozi kritino in na delu fasad, kjer je zamakalo zaradi poškodovanega žlebovja. Zaradi tega sta se porušila obok kapele in prizidek ob stopnišču, ki ga je nadomestil sanitarni prizidek. Na mestih odpadlega ometa so se pokazali sledovi starejših faz, in sicer sgrafitna poslikava, ki je verjetno iz 17. stoletja. Za natančno datacijo bodo potrebne nadaljnje raziskave.

Nedvomno najpomembnejši spomenik nepremične kulturne dediščine v Zgornji Polskavi, od leta 2013 razglašen tudi za kulturni spomenik lokalnega pomena, se je Občina Slovenska Bistrica odločila pred leti temeljito obnoviti. Leta 2020 so obnovili ostrešje in utrdili nekaj kamnitih stavbnih členov. Nadaljnja prezentacijska in restavracijska dela predvidevajo obnovo fasad z restavriranjem fasadne štukature, sgrafitne poslikave in barvanje fasad, čiščenje beležev s sten in s štukature v notranjščini ter njihovo popravilo, popravilo ali rekonstrukcijo tlakov in lesenih podov, ter popravilo ali zamenjavo stavbnega pohištva z originalnim okovjem. Ker se je izkazalo, da je objekt dotrajan bolj, kot predvideno, bo še nekaj časa v fazi strokovne obnove. V njenem okviru je predvidena tudi ureditev grajskega parka. Ta je deloma okrnjen, a se je do danes ohranilo več starih dreves in gabrov drevored.

Po obnovi dvorca načrtuje Občina v spodnjem delu prostore nameniti krajevni skupnosti in vinoteki, v zgornjem delu pa je predviden prostor za muzej. V prvem nadstropju bo nov oddelek bistriške knjižnice. Med 250 in 300 m2 velikih prostorih se bo lahko izvajalo obknjižnične dejavnosti, torej razne kulturne prireditve.

Namembnost


Prvotna stavba je bila leta 1532 do kraja požgana s strani osmanskih Turkov. Na njenem mestu zgrajen nov dvor(ec) je postal sedež manjšega gospostva. Tudi po njegovi razkošni baročni prezidavi sredi 18. stoletja so zelo verjetno v njem bivali zgolj gospoščinski upravniki, saj so imeli njegovi dolgoletni lastniki Dietrichsteini še številna druga pomembn(ejš)a gospostva. Od 19. stoletja je stavba postala rezidenca manj pomembnih plemiških družin.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt
  • Vojašnica

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Izpostavljeno


barok
dvorec, rizalit, grajska kapela, vrt

Zgornjepolskavski dvorec ob regionalni cesti Maribor–Slovenska Bistrica ima dolgo zgodovino. Domnevno naj bi bil zgrajen na temeljih rimskega kastela, o čemer pa ni materialnih dokazov. Zagotovo pa je na tej lokaciji že v 12. stoletju stal dvor polskavskih vitezov iz rodu Mariborskih (leta 1164 se omenja Riher (Richero de Pulzka), leta 1181 Herand in Pilung (Herrand, Pillungus de Pulhca)), ki so bili fevdniki šentpavelskega samostana na Koroškem. Kdaj točno bi tukaj utegnil nastati prvotni dvor, ni znano, čeprav se polskavski vitezi pozneje še nekajkrat omenjajo v virih (1224 Rudiger (Rudgerus de Pulcka), 1261 Rihard (Richard), 1263 Oto(n) (Otto)) in so imeli celo svoj pečat. Deli temeljev prvotnega dvora so bili najdeni pri izkopu drenaže okoli dvorca v začetku tega tisočletja. Leta 1316 je dvor s posestvom priženil Volfgang Herzenkraft, v lasti te rodbine pa je bil do okoli leta 1520. Zatem ga je priženil Janez Leysser (tudi Leisser).

Gotovo je, da so prvotni dvor, ki je bil v večji meri lesen, leta 1532 do kraja požgali osmanski Turki, ki so tod morili in požigali ob vračanju z neuspešnega drugega pohoda sultana Sulejmana Veličastnega na Dunaj. Podobno se je tedaj zgodilo z bližnjim Rosenbergovim dvorom na lokaciji današnjega Frajštajna. Pred letom 1583 je posestvo z dvorcem prešlo v last plemiške družine Dietrichstein in v njenih rokah (z izjemo nekaj začetnih vmesnih let) ostalo vse do leta 1799. V času Vischerjeve grafike iz konca 17. stoletja je dvorec upodobljen kot preprosta nadstropna stavba – prednja fasada je petosna, stranskih ne vidimo – s pravokotnim portalom in bifornim oknom. Glede na to, da so dvorec leta 1635 požgali uporni kmetje in da se je ohranila napisna plošča iz leta 1643, ga je v dani podobi skromnega podeželskega dvor(c)a postavil Sigmund Ludvik grof Dietrichstein, lastnik med letoma 1622 in 1653 (poročen, pomenljivo, leta 1634). Današnjo razkošno podobo je dvorec dobil stoletje pozneje, za časa njegovega pravnuka Franca Ludvika Jožefa grofa Dietrichsteina (1715–1765, lastnik med 1732–1765). Naročnika gradnje oziroma razkošne prezidave izdaja bližnja enonadstropna stavba na levem bregu polskavskega potoka, ki ima na portalu v stranski fasadi grb Dietrichsteinov, inicialke F. L. G. V. D. (Franz Ludwig Graf Von Dietrichstein) in letnico 1747. V tej stavbi je bila nekdaj grajska kašča (na njenem podaljšku pa do leta 1848 sedež privilegiranega krvnega sodišča).

Pri prezidavi zgornjepolskavskega dvorca je šlo za zelo ambiciozno in izstopajočo arhitekturo v razmeroma majhnem kraju. Načrte baročne prenove dvorca, ki je potekala med letoma 1744 in 1756, je narisal tedaj najvidnejši spodnještajerski poznobaročni arhitekt Jožef Hoffer, ki je bil tudi predstojnik mariborskega zidarskega ceha. Vodja del, katerih obsega po doslej znanih podatkih ni mogoče določiti, bi utegnil biti zidarski mojster Janez Räbl iz Slovenske Bistrice, saj je leta 1744 izstavil račun za dela na gospostvu Zgornja Polskava. Ob baročni prenovi je bil dvorec za eno nadstropje dvignjen, na začelju pa so mu prizidali stolpič in kapelo. Zgornjepolskavski dvorec štejemo med najlepše baročne stavbe na Slovenskem, čeravno obsega na prednji fasadi le osem okenskih osi, na krajših stranskih fasadah pa po tri. Odlikuje ga zelo kvalitetno izdelana štukatura na bogato členjeni fasadi. Glavno ali vhodno fasado poudarja rizalit s trikotnim urnim čelom v mansardnem nadstropju. Posebej izstopajo slikovito baročno zalomljena streha, mansardno nadstropje z razgibanimi okenskimi obrobami (frčadami) in kamnit portal, ki ga obdajata pilastra, na vrhu pa ga zaključuje stilizirana školjka. Vendar tudi drugi elementi ne zaostajajo. Okenski okviri so okrašeni z ornamentalno štukiranimi podokenskimi pravokotniki in bogatimi čeli, vrh sten pa obteka stavbo konzolni venec. Notranjščina je skromnejša in komajda ustreza bogati predstavi, ki jo vzbudi zunanjščina. Pritličje je obokano, saj so ga tako kot pri večini dvorcev uporabljali le za kleti – vkopavanje kleti je navada, ki se je na splošno uveljavila šele v poznejših časih. Iz veže drži v nadstropje dvoramno marmorno stopnišče v posebnem stolpastem stopniščnem prizidku na začelni strani, okrašeno na obokih s štukiranimi bordurami, na podestih pa srečujemo niše z značilnim baročnim školjčnim motivom, v katerih so nekdaj zagotovo bile okrasne plastike. Prvo nadstropje je še skromno opremljeno, v njem so večinoma preprosti leseni stropi, bogatejše pa je drugo nadstropje, kjer je prebivala gospoda. Tu nastopa štuk že v predsobi, ohranjen pa je tudi v treh sobah in na oboku nekdanje kapele, ki je bila urejena v prizidku ob stopnišču. Do danes se je ohranilo veliko stavbnega pohištva z originalnim okovjem, kar daje zgornjepolskavskemu dvorcu dodatno vrednost. K baročni prenovi je sodila tudi zasaditev obsežnega grajskega parka z urejenimi vrtnimi nasadi. Dietrichsteini, lastniki Zgornje Polskave, so sicer praviloma živeli drugje, najpogosteje v štajerskem glavnem mestu Gradec.

Leta 1799 je zgornjepolskavsko gospostvo kupil Franc Leopold Huster pl. Adlerskron, ki ga je leta 1821 nasledil sin Franc Ksaver. Upodobitev v Kuwassegovi kolorirani litografiji iz okoli leta 1845 kaže dvorec v današnji podobi, obdanega s parkovnim nasadom. Ko je Franc Ksaver leta 1845 umrl brez otrok, so dvorec v enakih deležih podedovale njegove tri sestrične, Ludovika, Marija in Barbara, roj. pl. Protasi. Sestre so Zgornjo Polskavo 1. januarja 1847 sprva dale v zakup Klemnu grofu Brandisu, leta 1852 pa so gospostvo za 67.000 goldinarjev prodale polkovniku Jožefu baronu Postu in njegovi ženi Mariji, roj. grofici Hardegg. Čeprav je bil dvorec zelo zapuščen že pred drugo svetovno vojno, ko ga je posedoval Karel grof Chorinsky (bržčas je šlo za sina Viktorja Pavla in Ane grofice Trauttmansdorff-Weinsberg, 1873–1948), se je njegovo nezadržno propadanje začelo po praktično popolni opustitvi vzdrževalnih del po letu 1945.

V osemdesetih letih 20. stoletja se je s sredstvi kulturnih skupnosti na dvorcu popravilo ostrešje in namestilo novo kritino. Zaradi dolgoletnega zamakanja v SV delu je bila stavba statično ogrožena, v drugem nadstropju sta se vdrla zmozničena stropova. Vse stene so bile večkrat prebeljene z gostimi beleži, ki so zabrisali konture štukature. Kamniti tlaki so se večinoma ohranili, opečni le deloma, večina lesenih podov pa je bila dotrajanih. Zaradi kapilarne vlage v pritličnem delu je odpadal omet, podobno na frčadah zaradi zamakanja skozi kritino in na delu fasad, kjer je zamakalo zaradi poškodovanega žlebovja. Zaradi tega sta se porušila obok kapele in prizidek ob stopnišču, ki ga je nadomestil sanitarni prizidek. Na mestih odpadlega ometa so se pokazali sledovi starejših faz, in sicer sgrafitna poslikava, ki je verjetno iz 17. stoletja. Za natančno datacijo bodo potrebne nadaljnje raziskave.

Nedvomno najpomembnejši spomenik nepremične kulturne dediščine v Zgornji Polskavi, od leta 2013 razglašen tudi za kulturni spomenik lokalnega pomena, se je Občina Slovenska Bistrica odločila pred leti temeljito obnoviti. Leta 2020 so obnovili ostrešje in utrdili nekaj kamnitih stavbnih členov. Nadaljnja prezentacijska in restavracijska dela predvidevajo obnovo fasad z restavriranjem fasadne štukature, sgrafitne poslikave in barvanje fasad, čiščenje beležev s sten in s štukature v notranjščini ter njihovo popravilo, popravilo ali rekonstrukcijo tlakov in lesenih podov, ter popravilo ali zamenjavo stavbnega pohištva z originalnim okovjem. Ker se je izkazalo, da je objekt dotrajan bolj, kot predvideno, bo še nekaj časa v fazi strokovne obnove. V njenem okviru je predvidena tudi ureditev grajskega parka. Ta je deloma okrnjen, a se je do danes ohranilo več starih dreves in gabrov drevored.

Po obnovi dvorca načrtuje Občina v spodnjem delu prostore nameniti krajevni skupnosti in vinoteki, v zgornjem delu pa je predviden prostor za muzej. V prvem nadstropju bo nov oddelek bistriške knjižnice. Med 250 in 300 m2 velikih prostorih se bo lahko izvajalo obknjižnične dejavnosti, torej razne kulturne prireditve.

Namembnost

Prvotna stavba je bila leta 1532 do kraja požgana s strani osmanskih Turkov. Na njenem mestu zgrajen nov dvor(ec) je postal sedež manjšega gospostva. Tudi po njegovi razkošni baročni prezidavi sredi 18. stoletja so zelo verjetno v njem bivali zgolj gospoščinski upravniki, saj so imeli njegovi dolgoletni lastniki Dietrichsteini še številna druga pomembn(ejš)a gospostva. Od 19. stoletja je stavba postala rezidenca manj pomembnih plemiških družin.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt
  • Vojašnica

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Lastniki

?12. stoletje–1316, polskavski vitezi iz rodu Mariborskih

1316–1520, plemiška rodbina Herzenkraft

1316, Volfgang pl. Herzenkraft se poroči s Kunigundo Polskavsko

1379–1389, njun sin Nikolaj pl. Herzenkraft

Do 1520/21, Bernard pl. Herzenkraft z ženo Uršo; po njegovi smrti se Urša poroči z Janezom pl. Leysserjem (Leisser)

1520/21–pred 1542, Janez pl. Leysser; 1532 dvor požgejo osmanski Turki

1542–1558, Janez pl. Herzenkraft in Leysserjevi dediči; njihov skrbnik ob imenjski cenitvi leta 1542 Primož Hurnas(s)

1558–1566, Servacij Publinger; posest kupi od Janeza pl. Herzenkrafta

1566–pred 1583, od Publingerja kupi posest Andrej Part, ki mu je sledil Joahim Part

pred 1583–1588, Sajfrid ml. pl. Dietrichstein z ženo Uršo; posestvo kupi od Joahima Parta

1588–1604, vdova Urša pl. Dietrichstein s sinom Erazmom; posest prodata Benediktu baronu Thuroczyju, a Erazem ostane zgornjepolskavski upravnik

1604–1606, Benedikt baron Thuroczy; posest proda zagrebškemu kanoniku Baltazarju Dvorničiću

Pred 1606–1612, Baltazar Dvorničić; posest proda Frideriku baronu Zeklu

1612, Friderik in Ana baronica Zekel (Szekely), roj. Keglević; 1614 proda Ana posest Erazmu (od 1612 baronu) Dietrichsteinu

1614–1799, plemiška rodbina Dietrichstein

1614–1622, Erazem baron Dietrichstein

1622–1653, Erazmov sin Sigmund Ludvik baron (od 1631 grof) Dietrichstein (oo 1634 z Marijo Ano grofico Meggau); do njegove poroke je zaradi mladoletnosti verjetno v skrbništvu Janeza Baltazarja grofa Dietrichsteina; polskavske posesti (Zgornjo Polskavo, Frajštajn in Gromperk) je med 1622–1632 s Frajštajna upravljal Matej Šmid; Sigmund Ludvik je dal okoli leta 1643 prezidati dvorec, ki so ga 1635 oplenili in požgali uporni kmetje

1653–1702, sin Franc Adam grof Dietrichstein (1642–1702; I. oo 1668 z Marijo Rozino Cecilijo grofico Trauttmansdorff), sin Sigmunda Ludvika, najverjetneje skupaj z bratoma Sigmundom Helfridom in Jurijem Sajfridom; po delitvi dediščine leta 1671 samostojen lastnik

1702–1732, sin Karel Ludvik grof Dietrichstein (1676–1732; oo 1702 z Marijo Ano Terezijo grofico Trauttmansdorff)

1732–1765, sin Franc Ludvik Jožef Kajetan grof Dietrichstein (1715–1765; oo 1739 z Lauro Marijo Ano grofico Collalto)

1765–1796, sin Franc Ludvik Ksaver grof Dietrichstein (1745–1796, oo 1769 z Marijo Alojzijo grofico Khuenburg); od 1778 daje zgornjeposlavsko gospostvo v zakup upravnikom

1796–1799, sin Sigmund Ludvik Franc grof Dietrichstein (1771–1800); ob prodaji gospostva verjetno soglasje z mlajšim bratom Janezom Duklasom (1779–1861), zadnjim moškim članom starejše glavne rodbinske linije

1799–1845, plemiška družina Huster

1799–1821, novi lastnik Franc Leopold Huster pl. Adlerskron

1821–1845, njegov sin Franc Ksaver Huster pl. Adlerskron; umre brez otrok, njegove glavne dedinje so bile v enakih deležih sestrične pl. Protasi

1845–1852, sestre Ludovika, Marija (oo 1848 baronica Gorizzutti) in Barbara (oo 1846 grofica Khuen-Belasi) pl. Protasi; zgornjepolskavsko gospostvo dajo leta 1847 v zakup Klemnu grofu Brandisu, leta 1852 pa ga prodajo baronu Postu

1847–1852, zakupni lastnik Klemen grof Brandis (1798–1863); v tem času tudi lastnik bližnjih gospostev Frajštajna in Slivnice

1852–pred 1885, polkovnik Jožef baron Post z ženo Marijo, roj. grofico Hardegg

Pred 1885–?, Maksimilijan baron Post, skupaj z Luizo (Louise) in Frančiško baronicama Post ter Marijo grofico Attems

Pred 1941, Karel [Ferdinand Viktor] grof Chorinsky, ki je med 1914–1931 tudi lastnik gradu Gornja Radgona; dvorec je tedaj že precej zapuščen

Po 1945, dvorec je podržavljen

Okoli 1950, v njem ima prostore jugoslovanska armada

Po 1950, dalj časa brez funkcije, dokler se vanj niso pričeli vseljevati posamezniki brez stanovanjskih odločb ter nekatera krajevna društva; kot vzdrževalec (lastnik?) se omenja Stanbiro

1980-a leta, SIKS Slovenska Bistrica obnovi ostrešje in namesti novo kritino, kar upočasni propadanje

Od 1999, načrtna sanacija dvorca s strani Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica; aktivnosti napredujejo počasi, ker se Ministrstvo za kulturo RS ne vključi v financiranje; 2001 obnovljen glavni portal, čiščenje notranjosti, urejanje zunanjščine in parka

2003, v dvorcu so še naprej stanovalci, tam so bili tudi društveni prostori (v I. nadstropju npr. Planinsko društvo Pohorje Zgornje Polskava in DTV Zgornja Polskava); zaradi slabega stanja objekta Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Maribor, zagrozi z izdajo prepovedi uporabe prostorov

2003–04, dotrajana lesena dostopna brv zamenjana s kovinsko; statična stabilizacija objekta, izkop in izsuševanje temeljev, ureditev odtokov in drenaže, mnoga druga popravila

2006, obnova porušenega stropa v grajski kapeli z bogato štukaturo; še tedaj so v dvorcu bivali stanovalci, ki so ovirali obnovo

2020–do okoli 2024, temeljita obnova dvorca; po njej načrtuje Občina Slovenska Bistrica prostore v spodnjem delu nameniti krajevni skupnosti in vinoteki, v prvem nadstropju novemu oddelku bistriške knjižnice, v zgornjem delu pa za muzej

Dvorec Zgornja Polskava v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Dvorec z jugozahoda

Dvorec s severa

Vhodni portal

Trikotno urno čelo

Jurčičeva ulica 6, Zgornja Polskava, Slovenija

Literatura

Arhiv ZVKDS OE Maribor, dvorec Zgornja Polskava (EŠD 6916).

Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 2, Maribor 1988.

Jože CURK, Ozemlje slovenjebistriške občine, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov, 12, Ljubljana 1968.

Karl Friedrich von FRANK, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823, 1. Band (A–E), Schloss Senftenegg 1967.

Matjaž GRAHORNIK, Demografska in zemljiškoposestna podoba Dravskega polja v drugi polovici 17. stoletja, magistrsko delo, Maribor 2015.

Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, 2, Graz 1885.

Jože KOROPEC, Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985.

Jože KOROPEC, Polskavska zemljiška gospostva, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, 51 (n. v. 16)/1, 1980, str. 7–70.

Franci LAZARINI, Grofje Brandis – umetnosti naročniki na Štajerskem, v: AHAS, 24/2, 2019, str. 167–192.

Hannes Peter NASCHENWENG, Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium, Band I: Abele bis Juritsch, Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs 43/1, Graz 2020.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Miha PREINFALK, Plemiške rodbine na Slovenskem, 7, 2022 (tipkopis).

Rudolf Gustav PUFF, Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 1. knjiga: Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990.

Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1987.

Georg Matthäus VISCHER, Topographia Ducatus Stiriæ, Græcii (po) 1681.

Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, Strateški načrt za obdobje 2015–2020, Slovenska Bistrica 2014 (dosegljivo na: https://www.slovenska-bistrica.si/Datoteke/UpravljalecDatotek/123/Seje/2%20redna%20seja%2018.12.2014/Strate%C5%A1ki%20na%C4%8Drt%20Zavoda%20za%20kulturo%20Slovenska%20Bistrica.pdf)

E-heritage, http://www.eheritage.si/apl/real.aspx?id=6916 (Zgornja Polskava – Dvorec)

Data Matricula, https://data.matricula-online.eu/sl/

https://www.parlament.gv.at/WWER/PARL/J1848/Chorinsky_1.shtml# (Karel grof Chorinsky)

Bistričan, 8. 4. 2020 (avtorica prispevka Simona Kostanjšek Brglez), https://bistrican.si/index.php?option=com_k2&view=item&id=125%3Advorec-zgornja-polskava&Itemid=871&fbclid=IwAR3oWxt5QUI2JcB81N4p5Ks0FvtLpBWCsXKKyxUwiOOxbCcNwq7fbbJP-Vs (dvorec Zgornja Polskava).

Gradovi.net, http://www.gradovi.net/grad/zgornja_polskava_dvorec

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji